Ko rešiš otroka

Bili smo na rojstnem dnevu pri bratrancu. Njihova hiša je ob eni od malo bolj glavnih cest oz. bolj obvoznih cest. Seveda avti drvijo sem in tja, nobenega kaj veliko ne briga za pešce.

Ravno mi nekaj brcamo žogo na njihovem dovozu, ko vidim da en malček stopica na cesto, najprej se ne zmenim kaj dosti, nato pa pogledam boljše in vidim, da ni nobenega odraslega z njim. Mislim si pa kdo bi to pustil?! Nato se spomnem kako drvijo avti po tej cesti in stečem.

Stečem, da še zadnji hip ustavim avte iz obeh strani in primem malčka za rokico in odideva na drugo stran ceste. Nekaj sekund za tem pride njegova mama ga vzame in ko že odidem, mi zakliče čez ramo: “Ej, hvala …”. Občutek je bil dober.

To se je zgodilo pred parimi leti, upam da zdaj tisti malček uživa v življenju.

Prav tako danes, se peljem s kolesom domov in pred blokom vidim dva 5 letna smrkavca, ki se igrata z unim nakupovalnim vozičkom. Eden je notri in drug poriva voziček. Čez nekaj trenutkov zaropoče, zasliši se krik in že je voziček prevrnjen čez onega, ki je bil v njem. Hitro zapeljem do tja pa vidim, da malemu nič ni na srečo.

Pol sem ju še malo nakregal in rekel naj peljeta voziček nazaj v trgovino. 🙂

Posted in Bluzenje, O meni
  • maja

    jan je supermeeen! 🙂

  • Jan

    daj no, ko mi bo nerodno 😀

zaprašeno