Ujet v ničevost

Pogosto razmišljam o samem pomenu življenja, se igram filozofa. Sprašujem se s kakšnim namenom živim – mi je namenjeno storiti kaj velikega, ali samo živim mimo celo življenje. Mi je namenjeno ljubiti – globoko, nesebično in neizmerno?

Verjamem, da vsaka najmanjša stvar, ki se ti zgodi v življenju, ima nek globlji pomen za prihodnost. Če dam primer: Se ne peljem z avtom v šolo, ampak grem peš in lej ga zlomka ravno danes je nesreča v podhodu in je strašna kolona. Ali pa, da povem nekaj osebi o kateri sem nekaj zvedel in potem tista oseba name čisto drugače gleda.

Veliko stvari si rečemo, pa zakaj sem bil tak butl in sem naredil to ali ono, ampak povem vam, da če ne bi naredili tiste točno določene stvari, ne bi pridobili dragocene izkušnje. Vsi pravijo, na napakah se učimo. Toda treba se je vprašati koliko ljudi se dejansko drži tega. Ni modrost, če to poveš. Moder si, če se potem tega zavedaš in delaš v skladu s tem naprej.

Malo sem zašel iz tistega, kar sem hotel povedati … Rad bi živel polno življenje. Kaj si predstavljam jaz, pod pomenom polno? Polno ljubezni, polno osebnega ustvarjanja, polno pomoči drugim. Sem že omenil, da ima dan premalo ur? 55 ur bi bilo ravno prav. Potem bi mogoče lahko uresničil vse skupaj.

Ampak živeti polno življenje je ideal – vsi pa vemo, da idealov ni moč doseči. Je pa dovoljeno hrepeneti in upati. Upam, da bom kdaj razumljen in rešen družbene plehkosti.

Posted in Bluzenje, O meni
  • verjameš v usodo?

  • Jan

    ne. verjamem Vanj.