Jst te teorije ponavaljanja ne razumem.. Ker če bi se vse ponavljalo.. natanko tako kot je, mi nebi vedeli, da se ponavalja.. Drugače pa to sploh ne bi bilo ponavljanje.. Torej.. živiš prvič.. In itak zate je vse prvič.. Ko bi zaživel drugič, bi se vse tisto prvič ponovilo.. vključno s tem, da bi mislil, da živiš prvič..
Torej se mogoče že ponavlja.. Jaz namreč mislim, da živim prvič

za lažjo predstavo se spomnite filma Groundhog day, kose mu dan ponavlja in on to ve in ga še lahko celo spreminja. Po moje je nekja v tem stilu. No, mejte se, ciao

Glede na to, da Kundera spada bliže postmodernistom, imam določeno skepso, do tega, da je njegova teorija ponavljanja prevzeta iz Nietzscheja… Pač pa bi morebiti šlo bliže k antroplogu Mirceu Eliadeju. Zelo popreproščeno: nekdanja ljudstva, pred razsvetljenskim razumom, so verjela, da bodo s ponavljanjem nekega obrednega dogodka (tako kot maša pri kristjanih) ponovila tisti osnovni dogodek, ki daje svetu smisel (npr. stvarjenje sveta, rojstvo Boga itn.); rojstvo boga je bilo najpogosteje dogodek, ki je svet očistil “grešnega”, nečistega in mu zato vnovič podelil čistost, smisel. To pojmovanje izhaja iz cikličnega pojmovanja narave (vsako leto se vse preraja, vsako pomlad se časti vstajenje Boga, npr. Dioniza, npr. Kristusa (Velika noč!)). V takšnih ciklih naj bi potekala tudi človeško življenje in človeška zgodovina.

Že delom krščanstvo, predvsem pa razsvetljenstvo v Evropi zatreta takšno ciklično pojmovanje sveta, življenje je samo še linearno, poteka po premici od začetka do konca, zgodba posameznikovega življenja je samo ena, začne se z rojstvom in konča s smrtjo (in potem… ni nič).

Postmodernizem skuša razturit takšno perspektivo, vrača se k “mitološki” perspektivi, stvari se ponavljajo, včasih dobesedno, včasih pa spremenjeno, v variacijah (primerjava z Groundhog dayem je tukaj zelo posrečena!). Zakaj? Zato, ker ne obstaja (naj ne bi več obstajala) ena sama možna resničnost; živeli naj bi v svetu, kjer so vse resničnosti samo konstrukcija jezika, zgodb, ki si jih sestavljamo sami zase in za druge (kako se dojemamo, je odvisno od tega, kako povežemo dogodke iz življenja v neko zgodbo; iz istih dogodkov se za neko punco lahko prikažemo frajerje, za starce pa najbolj bogo žrtev, kar jih je na svetu, odvisno pač kakšno zgodbo sestavimo). Ker so zgodbe lahko raznolike, in enako resnične ali neresnične, se vselej lahko odločamo za različne variante zgodbe – in te variante zgodb so tiste, ki se v človekovem življenju ali človekovi zgodovini lahko ponavljajo. Tako npr. Raymond Coover sestavi zgodbo (Varuška), ki je sestavljena iz posamičnih odsekov, ampak ti odseki si ne sledijo eden za drugim, v teh odsekih je namreč skritih več različic iste zgodbe (v eni pride varuška pazit otroke in se ne zgodi nič posebnega, v drugi jo posilijo, v tretji jo celo ubijejo, v četrti se zaplete v afero z očetom otrok, ki jih pazi itn.), toda ko npr. pridemo do sredine ene različice zgodbe, se naslednji odsek vrne že spet na začetek zgodbe in začne pripovedovati na novo; tako se ves čas cikla in vsakič pove malo drugačno zgodbo.

Itn.