Il Divo, Ljubljana, 15. 6. 2007
V petek, 15. 6. 2007, so na račun prišli vsi oboževalci skupine Il Divo. Med temi so tudi moji domači. Že pred časom sem omenil, da imamo karte. No, končno so dočakali. Sestra je noter pretihotapila navadnega kompaktnega digitalca in uspelo ji je nekaj lepih fotk. Še sam sem bil presenečen.
Izjava moje sestre po koncertu:
15. junij … po polletnem čakanju sem končno dočakala ta dan. Ko sem prišla v Tivoli je bila dvorana že skoraj polna in v zraku je že bilo čutiti tisto vznemirjenje pred nečim velikim. Ko je končno padla zavesa in odkrila Il Divo pa kar nisem mogla verjeti da to res doživljam. Štirje čudoviti moški, ki sem jih doslej lahko občudovala le na televiziji so dejansko stali tam in peli v živo. Priznam, da sem pred tem koncertom imela najljubšega, a ko sem jih videla na odru me je vsak posebej očaral – kakšni glasovi! Nekaj časa sem samo sedela, jih gledala in nisem mogla verjeti ali sanjam ali pa se to res dogaja. In ko so zapeli mojo najljubšo pesem… popolna evforija. Takrat se mi je pa res zazdelo da ne obstaja nič drugega na svetu kot oni in si potihem zaželela, da ne bi ta trenutek nikoli minil. A na žalost je ura in pol minila s svetlobno hitrostjo in Carlos, Urs, Sebastien in David so se poslavljali. To je bila pa res ura in pol pospešenega bitja srca. Ura in pol čistega veselja. Ura in pol nasmeška na obrazu. Ura in pol, ki so jo zaznamovali Il Divo. Ura in pol, ki se je bom še dolgo spominjala. Il Divo para siempre!
Kakšna so bila pa vaša občutenja po koncertu? 
Pingback: Jan Ferme :: Jaz, js & Maja » Najbolj obiskane objave mojega bloga