Cause I, I just need time …

Smešno je kako vsi hrepenimo po nečem, čeprav nimamo točno izoblikovane predstave po čem. Verjetno po nečem, kar bi nas zadovoljilo. Rekli boste, da je to v človeški naravi. Mogoče je res. Ampak zmeraj bolj buta ven, ker v nas butajo razne reklame trgovin, ki nam ponujajo izdelke s katerimi bomo “srečni”. Vsaj kratek čas.

Ampak to je v bistvu tudi namen. Ko je ta kratek čas mimo, si bomo šli kupit nekaj novega in z vsako novo stvarjo se ta kratek čas še krajša, dokler ga na koncu ne ostane nič. V bistvu ni smešno, ampak patetično kako hrepenimo po nečem, pa sploh ne vemo po čem. Na koncu pa  končamo z nepotrebno novo obleko, mobitelom, …

Po moje hrepenimo po bližini drugega človeka. Ne. Definitivno hrepenimo po bližini druge osebe, toda zmedeni do amena ne vemo kako bi se ji približali, bojimo se, da bomo prizadeti ali, da bomo mi prizadeli njo. Bojimo se, da nas druga oseba ne bo razumela, tako kot bi mi radi. Čeprav hrepenimo po bližini, se je tako bojimo, da je že patetično.

To nam lahko uniči življenja ali pa spremeni v totalno brezčutnega človeka. Ampak, če najdemo to osebo, s katero smo lahko mi, preprosto mi … Se je pa treba boriti zanjo kot samica za svoje mladiče. Ne bo zmeraj lahko, včasih bomo celo točili solze, spet drugič … Ne spustite takšne osebe, preprosto ne, ker če jo, boste naredili največjo napako v svojem življenju.

Trenutno je moje osebno življenje … Vse je super, samo včasih me je strah. Strah neznanega, strah reakcij drugih, zagotavljaš mi, da jim bova skupaj kos. Verjamem ti, saj me takrat postane manj strah in vsakič, ko mi to rečeš pridobim kanček poguma. Mogoče res zgleda to bluzenje patetično, ampak dene pa tako dobro …

Posted in Bluzenje