Danes gostujem Marušo. Tema: Slovenščina skozi čas

Maruša je zadnja izmed mojih blogerskih poskusnih zajčkov. Z njo zaključujem svoj blogerski eksperiment, analiza prihodnjič. Seveda me je nahecala, da vzporedno še jaz napišem nekaj zanjo.

Moram reči, da sem imela kar problem izbrati primerno temo za pisanje, ker ne pišeš vsak dan na tuj blog. 🙂 Pisala bom o stvari, ki ne zanima veliko ljudi, tiče pa se vseh. Pisala bom o slovenščini skozi čas.

Slovenski jezik je bil v svojih začetkih kmečki jezik, kar pa se je spremenilo leta 1550, ko je Primož Trubar napisal Katekizem in Abecednik. Problem se je pojavil, še preden je delo izšlo. Kateri govor povzdigniti na nadnarečni nivo, da bo delo razumljivo vsem Slovencem? Slovenija je resda majhna dežela, a ima čez 40 narečij. Torej, izbrati govor, ki bo razumljiv vsakemu, je bila zelo zahtevna naloga.

Slovenci nismo prevzeli cirilske pisave, kar se je tudi izkazalo za svojevrsten izziv. Trubar je najprej uporabil gotico, kasneje pa latinico. S tem se je razvila prva slovenska pisava, ki so jo v svojih delih uporabili tudi Krelj, Dalmatin in Bohorič, po katerem se pisava imenuje.

Seveda pisava ni bila ravno idealna, bila pa je največ, kar so v tistih časih lahko naredili. V 16. stoletju izide kar nekaj pomembnih del, npr. Cerkovna ordninga, Dalmatinov prevod Biblije in Bohoričeva slovnica. Ljudje so se počasi začeli zavedati pomena svojega jezika.

Sodeč po krščanski cerkvi so bili je trije jeziki, ki so bili dovolj dobri za božje zadeve. Latinščina, hebrejščina in grščina. Trubar je bil k sreči protestant, ki se je zavedal, da mora božja beseda priti do preprostega človeka v njemu razumljivem jeziku. Če bi se obe skupini zavedali, da molita k istemu bogu, bi verjetno pri nas stvari prej napredovale. 🙂

Sodelovanja torej ni bilo, kar pripelje tudi do zastoja izdajanja knjig. To ni bilo najbolj pametno početje, glede na to, da so dokazovali, da je slovenski jezik primerljiv s katerikoli drugim. Ampak, stanje se je razrešilo.

Par stoletij kasneje se Slovenci spet ukvarjajo s črkopisom. Nastaneta dve novi pisavi, dajnčica in metelčica. Nobena od njiju ni bila dovolj uporabna, saj sta zaznamovali glasove, ki jih niso poznala vsa slovenska narečja. Bohoričica tako ostane še naprej, šele v sredini 19. stoletja pa se uveljavi gajica, današnja pisava.

Slovenci smo se že kar nekajkrat v zgodovini spraševali, kaj smo in kam gremo. Šli smo skozi čase, ko so slovenščino govorili samo kmetje, skozi čase, ko nam je prevladovala nemščina in so vsi trdili, da se le v nemščini lahko najbolje izraža in skozi čase ilirizma in njemu podobnih idej, pa je na koncu vseeno prevladala slovenščina.

Manjvrednostnih kompleksov smo dali veliko skozi. Z uporabo slovenščine v knjigah, šolstvu in nasploh javnem življenju pa smo končno ugotovili, da nismo nič manj vredni kot ostali. Čeprav je trajalo dolgo, smo danes narod s svojim jezikom, kar je pomembno, čeprav se tega ne zavedajo vsi. Resda govorcev tega jezika v svetovnem merilu ni veliko, so pa ljudje po svetu, ki se učijo slovenščine. In, če je njim jezik všeč, zakaj ne bi bil všeč še nam?

Mislim da sem že zasedla meni namenjen prostor in upam, čeprav je vse napisano zelo na kratko, da ste ugotovili, da je pomembno imeti svoj jezik rad. Ko se bodo tega vsi zavedali, bo nadaljnje oblikovanje slovenščine imelo lepšo prihodnost. 🙂

Hvala Maruši za osvežitev zgodovine in dvig narodne zavesti. Kot sem že v uvodu omenil, je blogerski eksperiment s to objavo končan. 🙂

Posted in Bloganje Tagged with: