Kapitalizem ne pozna počitka

Ta teden na lastni koži doživljam kako sodobni svet in globalizem oz. kapitalizem v njem ne pozna počitka. Vsi bi morali biti kot roboti, ki poganjajo veliki kapitalistični mlin.

Ne bom rekel, da za to nisem vedel, ker sem, zdaj sem pa tudi preizkusil to na lastni koži. Ta teden, ko sem bil bolan, sem dobil kar nekaj različnih ponudb.

Prijazno sem se zahvalil za njih in razložil, da pač ne morem, ker sem bolan. Toda včeraj že spet ena in ista štorija, samo da me že vsi sprašujejo, če sem že zdrav, da bom lahko naredil to in ono.

C’mon people! Cut me some slack. Ali pa bi moral reč kapitalizem? Žal je tako da kapitalizem ne pozna počitka, vsak, ampak res čisto vsak je zamenljiv.

Ne domišljajte si, da niste. Ker vam lahko takoj dokažejo nasprotno. Tudi naš Dimsy je zamenljiv, sam se bori ko star vrag, da ga ne vrže iz splava. Tudi on bo padel.

Delaj dokler lahko delaš, bohnedi, da si vzameš sekundo počitka, ker ti bo že en drug prevzel delo. Počival boš, ko boš v penziji. Res da zdajle jamram kot, da že imam 10 let delovne dobe.

Samo se tudi znam vživeti v druge občutke in to. Taku je to. Tudi ta sistem bo padel, kot že mnogi pred njim. Potem bo prišel nov in se bomo malo lovili, ampak potem bo vse kot po starem.

Nikoli nisem razumel starejših ljudi, ki so hvalilii čase socializma in velikega vodja Tita. V trgovinah so imeli bel pa črn kruh, ene kumarce, pa konzerve fižola.

Zdaj imamo vsega polno rit, debelimo se ko prašiči in vsega smo naveličani. Zdaj jih razumem. Imeli so veliko več, kot bomo mi kdaj imeli. Imeli so upanje. Ga še mi imamo?

Posted in Bluzenje
  • Mogoče sem preveč utopičen, vendar osebno mislim, da mora vsak človek poskrbeti, da ni zamenljiv. Recimo na delovnem mestu mora pokazati, da je najboljši. Pojavi pa se problem, da tega ne zmore vsak…

    Problem kapitalizma ni, da imamo preveč, temveč da smo pozabili na sočloveka. Sicer se mi je gnusilo, ko sem gledal dokumentarec o Severni Koreji (Kima Džonga II pred oltarji dejansko častijo kot boga, ljudje stradajo, medtem pa se on naliva s konjakom), vendar se mi zdi, da je komunizem ljudi učil, da sami na tem svetu ne morejo. Bratstvo in enotnost, to je bila najlepša stvar.

    Ko smo bili s šolo na ekskurziji po bivši Jugi, je kolega v Jajcu slikal sledeče:

    http://www.shrani.si/f/1p/MF/4reP52Qk/duzetito.jpg

    Čeprav se mi gnusi, kar so delali takoj po vojni, mi je dalo misliti in prišel sem do ugotovitve, da ljudem tako, kot jim je bilo pod Jugoslavijo, najbrž ne bo več. Zadnja alineja pravi:
    “Što je vjerovao čovjeku i precijenio njegove moralne vrijednosti”
    In tukaj izgubili upanje. Človek je sicer še vedno lahko nepogrešljiv, vendar je nepogrešljivo orodje.

  • Jan

    @Urban: se moram kar strinjati s tabo ja. Pozabljamo na sočloveka…

  • Ma pejte objemat drevesa, nimate pojma :). Človeškemu selektivnemu spominu nekako vedno uspe pozabit vse pizdarije, (joj ne sej kadar me ne tepe pa ni pijan je pa prav prijazen…) in potem so nenadoma to neki stari dobri časi.