Jan Ferme

Menu

Author: Jan

iPhone je (koncno) v Sloveniji

Ljudstvo je lačno kruha in iger! V tem primeru Applovega iPhone-a. Najprej je @had sprovociral twitosfero s tweetom:

simobil bo zacel prodajati iphone? @simobil a to res drzi? rispekt, ce je info tocen #ftw #fb

Ravno, ko smo se razgreli, nas je nato @Simobil “zatolkel” z diplomatskim odgovorom:

Apple se zaenkrat še ni odločil za vstop na slovenski trg z iPhone-om. Mi pa si bomo še naprej trudili, da ga vključimo v ponudbo 🙂

Nato je Simobil naslednji dan z veseljem oznanil:

Skupina Telekom Austria Group predstavlja Apple iPhone v Sloveniji

Skupina Telekom Austria Group bo v prihodnjih tednih predstavila iPhone 4 v Sloveniji. iPhone 4 je najbolj inovativen mobilni telefon na svetu, ki ga odlikujeta Applov izjemen zaslon Retina, zaslon najvišje ločljivosti kar jih je bilo kdaj vgrajenih v mobilne telefone, in FaceTime, s katerim so video klici postali resničnost. Za več informacij obiščite www.simobil.si.

Za več informacij o iPhonu 4 obiščite www.apple.com/iphone.

Dejstvo je, da je Simobil dobil od Appla “žegn” samo zato, ker so v navezi z Vodafone, kar je dobro in slabo za nas. Dobro seveda zato, ker bo iPhone končno na voljo v Sloveniji in si ga bo lahko privoščil skoraj vsak. Slabost vidim v tem, ker se mi bo zdaj vsak “papak” sprehajal okoli z iPhonom in mislil kako je kul.

Še ena slabost bo verjetno v tem, da bo zaklenjen na operaterja, kot to Apple zahteva. Ni mi čisto jasno kako bo Simobil obšel zakonodajo, ki nalaga operaterjem, da morajo biti vsi mobilni telefoni odklenjeni, ne glede na to, če se skleni naročniško razmerje ali ne (če sem kaj mimo ustrelil, me prosim popravi).

Torej, napovedujem množično razširitev iPhone-a v Sloveniji, če bo ponudba tako ugodna kot drugod v tujini, ga bo praktično imel skoraj vsak. Če te zanima kdaj bo na voljo, se prijavi na Simobilovi strani.

P. S. Zgornji zapis je moje osebno mnenje, v komentarjih pa lahko poveš svoje civilizirano mnenje.

Steam: Kupuj v dolarjih namesto v evrih

Vsake toliko, ko imam čas ali pride kakšna res dobra igra si jo kupim preko storitve Steam. Verjetno jo poznaš, če si vsaj malo geek. Stvar, ki me razjezi pri Steamu je to, da so cene v dolarjih in evrih enake. Torej, npr. igra Call of Duty: Black Ops stane $59,99 ali 42,87€. Za Evropo je ta cena 59,99€ ali $83,93. To je pa že takšna razlika, da lahko zanjo dobiš še eno tako igro.

Na Steamu kupujem tudi zaradi tega, ker imam potem tam zbirko iger, ki jih lahko namestim ali odstranim kadar želim. Prav tako, ko se mi sesuje Windows particija (tukaj ni “če”, je samo “ko”), lahko enostavno spet snamem igro in je zadeva rešena. Ne pa da iščem, kje imam DVD-je za namestitev.

Že od prejšnjega leta sem spremljal razvoj igre DiRT 3 in sem bil zelo neučakan, kdaj bo na voljo za prednaročilo, saj je takrat ponavadi 10% ceneje. Ko sem na Twitterju prebral, da je na voljo v prednaročilu sem skočil do stropa kot mali fantek. Kliknil sem dodani link in Steam mi je sporočil, da te igre ni mogoče prednaročiti v moji regiji. V kakšni regiji pa sem?!?!?! Presnete pravice, politika in ne vem kaj še vse.

Nekaj časa sem pozabil na vse skupaj, ker sem imel polno drugih stvari, ampak danes sem se pa spet spomnil, saj jutri izzide DiRT 3!!! Seveda še kar ni na voljo v našem cenzuriranem Steamu in sem začel googlati, kako jo lahko kupim v dolarjih. Naletel sem na en forum, kjer je v bežnem postu eden povedal kako mu je uspelo. Seveda ni dovolj, da samo greš preko proxy serverja na Steamov server in kupiš, ker ne moreš. Steam ve, s katere države je tvoja kreditna kartica (in naslov), zato potrebuješ novo. Nato sem večji del dneva zabil s konfiguriranjem in ugotavljanjem.

Ta postopek delaš na lastno odgovornost. Kot avtor te objave ne bom odgovoren, če narediš kaj narobe ali ti izklopijo Steam račun.

Da prihranim tebi čas, sem naredil seznam kaj potrebuješ:

  • slovensko kreditno kartico za nakupovanje preko spleta: VISA ali MasterCard
  • Tor (sledi njihovim navodilom za inštalacijo pod linki)
  • račun na Entropay
  • ameriški naslov (pogooglaj)
  • nekaj potrpljenja 😀

Koraki za uspešno kupovanje preko Steama v dolarjih:

  1. Najprej si naredi račun na Entropay spletni strani (podobna storitev kot Paypal, samo da ti dajo tvojo virtualno VISA kartico, ki ne preverja domačega naslova). Postopek nekaj časa traja in možno, da te bodo še dodatno preverjali, mene namreč so, zato vpiši svoje prave podatke. Moral sem poslati še skeniran potni list in takšne stvari (zelo visoka varnost, da kdo ne zlorabi tvoje slovenske kreditne kartice). Nato si prenesi na to predplačniško virtualno VISA kartico nekaj denarja. Provizija je 4,95% kar je še zmeraj manjši strošek, kot nakup igre v evrih. Predlagam, da najprej pogledaš koliko stane igra v dolarjih, da si ne boš po nepotrebnem prenašal na račun več.
  2. Ko imaš ustvarjeno virtualno VISA kartico si nastavi program Tor, tako kot je prikazano na njihovi strani. Nastavitev je dokaj enostavna. Ko enkrat zaženeš Tor, ti avtomatsko odpre tudi Firefox in ti pove, da si iz drugega IP-ja. Predlagam, da takoj vtipkaš store.steampowered.com in preveriš ali so cene v evrih ali dolarjih.
  3. Če so še kar v evrih, ustavi in spet zaženi program Tor ter ponovi vajo, dokler ne vidiš cen v dolarjih.
  4. Dodaj izbrano igro v košarico in dokončaj plačilo.
  5. Pri izbiri plačila izberi: VISA in vpiši številko kartice, ki jo najdeš v svojem računu na EntroPay strani pod linkom “EntroPay Cards”, izgleda pa takole:
  6. Nato še izberi, da si iz “United States” in vpiši nek pravi ameriški naslov (pogooglaj).
  7. Zaključi naročilo in ko ti pove, da je uspešno, zapri program Tor.
  8. Prenesi igro preko svoje normalne povezave.

Še moj dokaz, da sem najprej našel DiRT 3 v evrih in nato kupil v dolarjih:

Če imaš pa kakšne težave, pa vprašaj! 😉

Izgubljenih podatkov ti ne more povrniti nihce, za vse ostalo je tu Mastercard

Ne vem, če sem omenil na tem blogu, na Twitterju in Facebooku zagotovo sem, da sem pred enim letom prešaltal na sadje. Ja, vem, da sem veliko šimfal čez Apple ampak, ko sem ga potem dejansko malo uporabljal pri punci in ko sem videl kako tehnično dovršen industrijski dizajn imajo njihovi prenosniki, se nisem mogel upreti.

Potem so v Mac OS X razne aplikacije, ki ti s klikom tipke ali dve dvignejo produktivnost v višave. Pa ne bom zdaj o tem. Danes bi se rad osredotočil na backup podatkov. Koliko krat se ti je že zgodilo, da se ti je sistem sesul ravno v trenutku, ko si delal/a nekaj pomembnega? Meni že tako ogromno krat, da sem bil prav vesel funkcije Time Machine v Mac OS X.

Time Machine deluje, tako da priključiš zunanji disk preko USB ali FireWire vhoda in v programu izbereš, kam se naj prenašajo varnostni podatki. Prenašajo se vsako uro, shranjujejo se tedensko in čez čas ostanejo še samo mesečni backupi. Ko nimaš dovolj prostora se backupi začnejo brisati avtomatsko od starejšega naprej, da pridobiš prostor za novejše backupe. Priporočljiv je disk vsaj enake velikosti, kot tisti v Mac računalniku, še boljše je, da je dvakrat večji.

Seveda sem bil nad tem strašno navdušen, sem pa kmalu ugotovil eno pomanjkljivost. Nenehno moraš imeti priključen zunanji trdi disk. Seveda MacBook nosiš tudi okoli in takrat nimaš s sabo še težkega zunanjega diska, ko prideš pa domov pa pozabiš spet priključiti. Potem imaš na tistem disku še seveda HD filme, ker nimaš dveh zunanjih diskov.

Nato se ti tri dni pred velikim projektom sesuje Mac OS X in ti si ravno posodil disk prijatelju, ki ko ga pokličeš se pelje na drug konec Slovenije. Na vrsti je lahko samo še živčni zlom. Ampak ne. Samo stvari je treba v prihodnje malo bolj pametno zastaviti. Najprej sem se odločil, da bo Time Machine/Movie disk nenehno priklopljen na Mac-a. Nabavil sem tudi online backup rešitev imenovano BackBlaze.

Nato sem čez nekaj časa ugotovil, da čeprav imam velik disk – 1,5 TB, bo treba Time Machine in filme ločiti. Zato sem šel v trgovino in nabavil nek Seagate zunanji disk, kapacitete 2 TB. A veš kaj mi je najbolj bilo všeč pri tem? Prideš not, vidiš katerega potrebuješ, pregledaš velikost in ceno, greš do blagajne, potegneš ven svojo Maestro ali Mastercard kartico in plačaš. Nobenega predhodnega skakanja na bankomat ali banko za dvig gotovine, da ne omenjam, da je tako tudi bolj varno. Najprej sem vse filme preselil na nov disk, ker ima večjo kapaciteto in ohranil star disk kot Time Machine backup disk.

Resnično, ti izgubljenih podatkov ne more povrniti nihče, za vse ostalo je tu Mastercard. 😀

5. obletnica bloga

Danes mineva natanko 5 let, ko sem zapisal svojo prvo objavo. Nikoli si ne bi mislil, da bo to začetek nečesa tako velikega. Da me bo blog pripeljal do pisanja za Mobitel, da bom preko bloga spoznal ogromno novih prijateljev. Bilo je čudovitih 5 let, želel bi si jih še več, mogoče ne ravno na tem blogu, kjer sem zadnje čase skoraj nedejaven, ampak drugje.

Še zmeraj sem najbolj dejaven na Twitterju, kjer te vabim, da me spremljaš in mi pomahaš. 🙂 Nič ne obljubim, da bom redno pisal na ta blog, ker sem se že prevečkrat ugriznil v jezik. Enkrat, nekoč, ko bo spet čas za ferme.si. Ravno danes sem podaljšal ferme.si domeno spet za 2 leti, tako da ne skrbi, blog bo tu in vsa prazgodovina z njim. 🙂

Hvala vsem mojim zvestim bralcem! Najboljši ste!

Soncno popoldne v aprilu

Pustimo za trenutek ob strani, da nisem spisal nekaj konkretnega za svoj blog že zelo dolgo. To zdaj delam za Tehnika in enostavno nimam časa še spisati kaj za tukaj. Povod za pisanje danes izvira od drugje. Izvira iz preprostega sončnega popoldneva preživetega v Tivoliju. V bistvu je bolj šlo za uro in pol, ampak pustimo podrobnosti.

V Tivoli me je povabila ena od boljših prijateljic, ker se ji je rolalo (v glavi se ji konstantno, trenutno je to mišljeno z rolerji na nogah). Želel sem iti malo ven, ker je bil tako lep dan, čeprav ni bil sončen. Katarina se je žal morala učiti, tako da sem šel sam. Sem lahko vsaj šel s kolesom, hehe. Tako se nas je nekaj dobilo v Tivoliju, ženske so imele s sabo deke za po tleh in smo se šli piknik varianto, brez hrane. Samo sedeli smo, se pogovarjali in umirali od smeha.

V tistem trenutku me je prešinila misel, od kod jim toliko časa, da lahko nenehno hodijo po kavicah, če je lepo vreme pa v Tivoli in zabijejo popoldne tam. Čudovito življenje kajne? Sploh se ne spomnim kdaj sem si nazadnje vzel prosto popoldne, šel v park in ga tam “zabil” brez misli na jutri. Imam toliko obveznosti in toliko stvari bi rad še dosegel, da sploh ne najdem časa za to.

Po svoje jim zavidam, po drugi strani se mi pa “smilijo” (ni mišljeno slabšalno ali zaničevalno). Zavidam jim v smislu, ker lahko brez skrbi preživijo popoldne v Tivoliju in se jim to ne bo drastično poznalo na jutri ali na naslednjem tednu. “Smilijo” se mi pa zato, ker se jaz že od 16. leta samoizobražujem in skušam dosežti nekaj, kar mi bo prineslo v življenju neko varno prihodnost, da mi ne bo treba “cvikati” za vsak “penez”.

S tem blogom, ki ga zadnji dve leti tako zanemarjam (oprosti mi), sem si ustavril že kar lepo ime in sem po zaslugi svojega pisanja tudi že marsikaj dosegel, kar drugače ne bi. Nočem se hvaliti s takšnimi stvarmi, ker rad mislim, da to ni ravno v moji naravi. Samo predstavljam dejstva.

Mogoče se pa počasi spreminjam v deloholika, ki ima zmeri awesome mobitele in gadgete (Amazon Kindle, Apple iPad 2, MacBook Pro …). Po nekaj časa trdega dela in nenehnega sekiranja si zmeraj vzamem prosto za dan ali dva. Problem je samo, da se ne znam več izklopiti. Še zmeraj sem podzavestno malo živčen zaradi česar drugega. Ne vem, očitno sem “živc”, to imam po mami. 🙂

Ali bom zaradi tega zapisa kaj pogosteje pisal tu? Ne verjamem. Sproti vse povem preko Twitterja, kjer predlagam, da me spremljaš, saj sem tam dnevno aktiven. Res pa je, da bi še rad napisal par gadget recenzij, ker sem bil prepozen na Tehniku. 🙂

Se beremo!

Toshiba in Mednarodna e-knjiga 7 drzav

Ste vedeli, da bo Toshiba Slovenija izdelala mednarodno e-knjigo 7 držav? Čisto zares! Iz vsake izmed sedmih držav (Bolgariji, Hrvaški, Grčiji, Izraelu, Romuniji, Srbiji in Sloveniji) bo izbrala 25 zanimivih zgodb na temo posameznikove prve izkušnje z računalnikom ali prenosnikom. Želiš biti zraven? Beri dalje…

Hm, glede na to, da je od moje prve izkušnje že 11 let sem moral prav malo pomisliti in zdaj, ko se spomnem, sem ugotovil, da je to bilo v kakšnem 4. razredu OŠ. Prvič smo šli v računalniško učilnico. Misteriozna soba z 20 računalniki. Na njih je tekel takrat najnovejši (danes prazgodovinski) Windows 98, na nekaterih še Windows 95. Vem, da mi na začetku še ni bilo najbolj jasno kaj početi z računalnikom, razen tega, da sem vedel, da lahko z njim igraš igrice in pišeš v Word.

Vse sem delal tako počasi, da se prav spomnem teh trenutkov takrat, ko vidim kakšnega starejšega, ki ni vajen računalnika. Na tipkovnico sem pisal z dvema prstoma in iskal tipke. Če nazaj pomislim je bilo prav hecno, ker zdaj tipkam že skoraj slepo. Steve Jobs bi rekel, da je bilo magično. Verjemite, da je za takšnega majhnega smrkavca bilo in tudi je še zdaj, ko sem že veliki smrkavec. 🙂

Tako so se v Toshibi ob 25. obletnici odločili, da bodo izdali e-knjigo z izkušnjami uporabnikov in sicer z njihovo prvo izkušnjo z računalnikom/prenosnikom. Najboljša zgodba pa bo nagrajena s Toshibinim tabličnim računalnikom! Mislim, da naloga ni težka in da lahko sodeluje vsak, ki je že kdaj uporabljal računalnik ali prenosnik za več kot dve minuti. Pomisli. Kakšni so bili tvoji občutki? Se ti je zdelo smešno klikati z miško po ekranu in so se stvari kar odpirale? Kako dolgo si pisal/a na tipkovnico, tako da si uporabljal/a zgolj dva prsta? 🙂

Pogoji nagradne igre:

Navodila niso težka, če se boš odločil/a napisati komentar pri meni, se lahko v komentarje prijaviš direktno s svojim Facebook profilom, tako da ne bo zmede. Kul ane? 🙂 Zdaj pa tipkovnico pod roke in napiši nekaj senzacionalnega!