simobil bo zacel prodajati iphone? @simobil a to res drzi? rispekt, ce je info tocen #ftw #fb

Ravno, ko smo se razgreli, nas je nato @Simobil “zatolkel” z diplomatskim odgovorom:

Apple se zaenkrat še ni odločil za vstop na slovenski trg z iPhone-om. Mi pa si bomo še naprej trudili, da ga vključimo v ponudbo

Nato je Simobil naslednji dan z veseljem oznanil:

Skupina Telekom Austria Group predstavlja Apple iPhone v Sloveniji

Skupina Telekom Austria Group bo v prihodnjih tednih predstavila iPhone 4 v Sloveniji. iPhone 4 je najbolj inovativen mobilni telefon na svetu, ki ga odlikujeta Applov izjemen zaslon Retina, zaslon najvišje ločljivosti kar jih je bilo kdaj vgrajenih v mobilne telefone, in FaceTime, s katerim so video klici postali resničnost. Za več informacij obiščite www.simobil.si.

Za več informacij o iPhonu 4 obiščite www.apple.com/iphone.

Dejstvo je, da je Simobil dobil od Appla “žegn” samo zato, ker so v navezi z Vodafone, kar je dobro in slabo za nas. Dobro seveda zato, ker bo iPhone končno na voljo v Sloveniji in si ga bo lahko privoščil skoraj vsak. Slabost vidim v tem, ker se mi bo zdaj vsak “papak” sprehajal okoli z iPhonom in mislil kako je kul.

Še ena slabost bo verjetno v tem, da bo zaklenjen na operaterja, kot to Apple zahteva. Ni mi čisto jasno kako bo Simobil obšel zakonodajo, ki nalaga operaterjem, da morajo biti vsi mobilni telefoni odklenjeni, ne glede na to, če se skleni naročniško razmerje ali ne (če sem kaj mimo ustrelil, me prosim popravi).

Torej, napovedujem množično razširitev iPhone-a v Sloveniji, če bo ponudba tako ugodna kot drugod v tujini, ga bo praktično imel skoraj vsak. Če te zanima kdaj bo na voljo, se prijavi na Simobilovi strani.

P. S. Zgornji zapis je moje osebno mnenje, v komentarjih pa lahko poveš svoje civilizirano mnenje.

V Tivoli me je povabila ena od boljših prijateljic, ker se ji je rolalo (v glavi se ji konstantno, trenutno je to mišljeno z rolerji na nogah). Želel sem iti malo ven, ker je bil tako lep dan, čeprav ni bil sončen. Katarina se je žal morala učiti, tako da sem šel sam. Sem lahko vsaj šel s kolesom, hehe. Tako se nas je nekaj dobilo v Tivoliju, ženske so imele s sabo deke za po tleh in smo se šli piknik varianto, brez hrane. Samo sedeli smo, se pogovarjali in umirali od smeha.

V tistem trenutku me je prešinila misel, od kod jim toliko časa, da lahko nenehno hodijo po kavicah, če je lepo vreme pa v Tivoli in zabijejo popoldne tam. Čudovito življenje kajne? Sploh se ne spomnim kdaj sem si nazadnje vzel prosto popoldne, šel v park in ga tam “zabil” brez misli na jutri. Imam toliko obveznosti in toliko stvari bi rad še dosegel, da sploh ne najdem časa za to.

Po svoje jim zavidam, po drugi strani se mi pa “smilijo” (ni mišljeno slabšalno ali zaničevalno). Zavidam jim v smislu, ker lahko brez skrbi preživijo popoldne v Tivoliju in se jim to ne bo drastično poznalo na jutri ali na naslednjem tednu. “Smilijo” se mi pa zato, ker se jaz že od 16. leta samoizobražujem in skušam dosežti nekaj, kar mi bo prineslo v življenju neko varno prihodnost, da mi ne bo treba “cvikati” za vsak “penez”.

S tem blogom, ki ga zadnji dve leti tako zanemarjam (oprosti mi), sem si ustavril že kar lepo ime in sem po zaslugi svojega pisanja tudi že marsikaj dosegel, kar drugače ne bi. Nočem se hvaliti s takšnimi stvarmi, ker rad mislim, da to ni ravno v moji naravi. Samo predstavljam dejstva.

Mogoče se pa počasi spreminjam v deloholika, ki ima zmeri awesome mobitele in gadgete (Amazon Kindle, Apple iPad 2, MacBook Pro …). Po nekaj časa trdega dela in nenehnega sekiranja si zmeraj vzamem prosto za dan ali dva. Problem je samo, da se ne znam več izklopiti. Še zmeraj sem podzavestno malo živčen zaradi česar drugega. Ne vem, očitno sem “živc”, to imam po mami.

Ali bom zaradi tega zapisa kaj pogosteje pisal tu? Ne verjamem. Sproti vse povem preko Twitterja, kjer predlagam, da me spremljaš, saj sem tam dnevno aktiven. Res pa je, da bi še rad napisal par gadget recenzij, ker sem bil prepozen na Tehniku.

Se beremo!

5. maja npr. je bila Škisova tržnica, kjer sem spoznal @tamejhna in @allina_. Kdo bi si mislil, da mi bo obisk Škisove tržnice, na katero najprej sploh nisem hotel iti, ker je že cel dan deževalo in sem bil lene volje, spremenil  življenje za naslednjih 5 mesecev in še naprej. Potem so 19. maja že kmalu bile študentske demonstracije proti malemu delu. Sramota, kar se je potem zgodilo pred parlamentom. K sreči sem bil zaposlen z nečim drugim, da nisem tam zraven “sodeloval”.

Kmalu zatem sem začel hoditi z enim od najbolj lušnih in prikupnih deklet, kar sem jih kdaj spoznal. Seveda me je zasvojila za teh 5 mesecev, da nisem tukaj pisal in upam, da še za naslednjih n mesecev in let. Potem je tu še Mobitelov Tehnik, kjer skušam kolikor se da redno pisati, zato, da lahko ti bereš o najnovejših novicah povezanih z mobilno tehnologijo. Žal je tako, da med poletjem ni ravno nekih udarnih novic in sem tudi tam stagniral.

Uh, ena pomembna novica, za tiste, ki še ne veste. Naredil sem Matematiko 1!!! Nekaterim se to ne bo zdelo nič takšnega, ampak tisti, ki imajo enake probleme z matematiko kot jaz, bodo občutili zadovoljstvo al neki. Julij je tudi minil bolj kot ne mirno in na drugem koncu Slovenije. Aja, konc junija sva šla še na morje celo.

Avgust je bil spet bolj zabušantski in zaljubljeno preživet na drugem koncu Slovenije. Septembra se je začelo študijsko obdobje in trepetanje, če mi bo uspelo narediti potrebne izpite in se vpisati naprej. K sreči se mi je uspelo vpisati v 3. letnik in tako sem že bližje diplomi in neteženju od doma. Konec septembra sva si privoščila in odšla v London za en teden. Kaj več, pa naslednjič.

P. S. Najverjetneje bo tu še padla kakšna tehnična novica, tako da ne obupaj!

P.P.S. Avtor fotografije iz Škisove tržnice je Miha Rekar.

Za vse tiste, ki ste še zmeraj neverjetno trmasti in vztrajate pri branju, naj povem kdo je Edward Cullen. To je vampir iz serije Twilight ali Somrak. Ravno sem prebral tole knjigo in se mi je utrnila nora ideja, da bi lahko primerjal zakaj nisem in sem Edward Cullen.

Predvsem je tole moje bluzenje v katerega se rad spustim vsake toliko. Bluzenje, sanjarjenje, … Kdo bi ločil … Najprej bi se rad dotaknil vprašanja “Zakaj nisem Edward Cullen?”. Mislim, da je prvi odgovor na to, da ne živim v knjigi, v fikciji, v domišljiji Stephenie Meyer in posledično tudi ne v domišljijah milijonov oboževalk (namerno je napisano samo v ženski obliki) po celem svetu.

Še bolj očiten odgovor, ki se mi podaja je, da nisem vampir. Zaenkrat sem star samo 21 let in vsako leto starejši. Hm, že pred nekaj časa sem opazil, da se moja koža na soncu ne blešči kot trop drobnih diamantov. Škoda … Samo verjetno tudi tako boljše, … Pohlepen kot sem bi si vsake tuk odsekal prst in ga nesel v bližnjo draguljarno.

Vampirji ne jedo običajne človeške hrane, ampak pijejo kri ljudi ali živali, če so vegetarijanci. Kdor me pozna, predvsem najbližji prijatelji lahko povedo, da zmeraj gnjavim kdaj bomo jedl, al pa če ma kdo kaj za jesti. Tudi na splošno pojem ogromne količine hrane, zahvaljujoč mojemu hitremu metabolizmu sem pa tudi suh kot šibica.

Edward Cullen ima lepo belo porcelanosto kožo. No, moja je daleč od tega. Res da sem bolj bele polti po naravi, vendar me vse prevečkrat pestijo težave z mozolji in podobno najstniško sranje. Edward je tudi neizmerno lep in se mu ne more nobena upreti. Hm, … Jp, js sm jih že nekaj odgnal.

Edward je najhitrejši vampir pod luno in tudi zelo močen. Res, da sem imel v srednji šoli čas teka na 60 m 7,9 sekunde, dvomim da to velja tudi v tem primeru. Moč? Ha, ha, ta je dobra, ne nisem močan, predvsem precej šibek, ker dneve preživim za svojim računalnikom.

Edward sliši misli drugih ljudi, ampak to zato ker je vampir in se ti takšen poseben čut izostri šele pri preobrazbi, ter ker smo že prej izpodbijali da nisem vampir, je logično, da ne slišim misli drugih ljudi. Čeprav, včasih je to dobro, največkrat pa ne.

Edward ima odličen voh, spet ena od lastnosti, ki se izostri s tem, ko postaneš vampir. Kdor me pozna, ve da ne voham ala nič, če mi ravno ne pade pod nos. Ah, nekateri pravijo, da je to od preveč prehladov, ko sem bil mali, drugi da … Ne v bistvu, samo od prehladov.

Mislim, da sem obdelal večino tipičnih Edwardovih karakteristik, zaradi katerih najstnice padajo v trans. Toda zdaj pride na vrsto drugo vprašanje “Zakaj sem Edward Cullen?”. Dejansko je to vprašanje pri katerem sem se ustavil dlje časa in si vzel več časa za razmislek. Čeprav bo odgovor krajši kot pri obratnem vprašanju.

Če začnem z banalno stvarjo, kot je to, da ima Edward mrzle roke oz. kožo. Tudi jaz jih imam, predvsem v zimskih in spomladanskih mesecih. Imam nadpovprečno dolge in tanke prste po katerih se kri jako ne rada sprehaja v tistih mesecih in tako me zmeraj zebe.

Ena od najbolj zanimivh stvari pri Edwardu in Belli je ta, kako jo on neprestano provocira, ter mu ona nasede. Ti pogovori so mi všeč, ker točno tako jaz provociram svoje dekle in si prislužujem razne “-.- <- takšne poglede”. Oba z Edwardom uživava v tem.

Edward Cullen ljubi Bello Swan brezpogojno, pomeni mu vse na svetu. Tudi jaz ljubim svoje dekle brezpogojno in mi pomeni vse na svetu, ter bi zanjo naredil vse na svetu. Zato je ljubezen tako lepa, ker mora biti vsaj nekaj lepega na tem svetu, ki je tako presneto iz ravnovesja že tisočletja.

Z ljubeznijo in s tem, ko vidiš dva človeka v brezpogojni ljubezni, si misliš, hej, mogoče pa je še upanje za ta svet. Čeprav se potem obrneš stran in odkorakaš, se mogoče spomneš na tista dva in na svet, ki je potreben rešitve. Z nobeno vojno, z nobeno religijo in z nobeno “vstavipoljubnostvar” ne moremo rešiti tega sveta.

Mogoče bo zvenelo utopično, vendar je ljubezen do sočloveka edina, ki lahko premaga bedo, nezaupanje, strah, … na tem svetu. Je to sploh možno doseči?

Ko se bodo ZDA začela zavedati tega problema bolj in ne bo vsak papek mel SUVja, ki požre 30 L/100 km in ko bodo podpisali Kjotski sporazum in… Lahko bi našteval v neskončnost. Že nekaj časa nazaj sem pisal o plastičnih vrečkah. V Evropi jih še zmeraj uporabljamo na veliko. Tipičen primer v trgovini: “Izvol’te gospod še eno vrečko, da se vam ona ne strga!”…

Predlagam, uvedbo davka na plastične vrečke in zamenjavo s papirnatimi, to pa že majo v ZDA zelo dolgo časa. Ne vem, zmeraj bolj sem razočaran nad kapitalizmom, ki mu je malo mar za svet. Bo kdaj boljše? Ali pa se bomo prej do konca uničili …

Naši starši so večinoma vsi odrasli v “dobrih starih časih” socializma in medtem, ko zdaj kopljejo razne jame trupel, nam pridigajo kaj so oni takrat lahko in kaj ne. Putimo jame, ker niso aktualne za to temo.

V nekaterih pogledih nas starši vidijo kot odrasle oz. nas hočejo videti in to od nas tudi pričakujejo, da ne rečem kar zahtevajo. To je super in fajn, če se ne bi osredotočili samo na par stvari, ki so za njih “življenjsko pomembne”, da jih mi izpeljemo prav, nam pa po domače povedano “dol visi” za njih ker nam jih tako silijo.

Prva takšna stvar je npr. šola oz. pridobivanje izobrazbe. Če nisi ekstra priden in tu pa tam padeš kakšen izpit, se ti obesijo na to tvojo “pomankljivost” in gnjavijo do nezavesti. Konkretno meni ne gre matematika. Dovolj o meni.

Namesto, da bi nas vzpodbujali tudi takrat, ko nam ne gre, ne samo takrat ko smo “super in oh in sploh fajn”, ker smo dobili pozitivno oceno nad 6, nas raje pograjajo, ukinejo kakšno boniteto in “naženejo” učit – kakor pač lahko 21 letnika naženeš učit.

Jaz sem že od nekdaj “upornik” na tem področju in sem svoji mami povzročil že veliko sivih las. Čeprav se zavedam, da “naj bi kao rabu tist pildek od diplome”, še zmeraj višje povzdigujem druge stvari na moji listi prioritet.

Moj faks ni največji biser, ker me ne more kaj več naučiti, kot sem se že sam (vsaj tiste programe, ki se jih učimo, res pa je, da tudi izveš kaj novega, da ne bom samo grajal). Če se le da te filajo z matematiko, potem je nekaj strokovnih predmetov z zastarelo tematiko, v mojem primeru – učenje s programi, ki so bili aktualni 4. generacije nazaj.

Jaz sem zagovornik tega, da se največ naučiš sam, če si le vztrajen, raziščeš stvar, ki te zanima, v nulo in jo potem še piliš v nulo. Tako jaz delam in mogoče kdaj zato trpi moja šola, ampak na napakah se učimo, pa če 100x naredimo eno in isto.

Zdaj pa obratna fora. Prej so pričakovali, da se bomo obnašali odraslo, v nekaterih pogledih smo pa še za njih neodgovorni otročaji, ki si npr. ne zaslužijo voziti primarnega družinskega avta, čeprav že imajo več kot 2 leti izpit. Ali pa ne smejo voziti sekundarnega družinskega avta, ker mu preprosto ne zaupajo.

Sploh (hipotetično), ti je bedno, če ves vesel narediš vozniški izpit, ki si ga plačal iz svojega denarja, ki si ga “zašvical fuL” (sorry moral sem dat XD) v kakšnem skladišču, potem ti ga pa mati ne pustijo vozit. Zakaj? Ker še nimaš izkušenj oz. se bojijo, da jim ga boš takoj stolkel.

1. izkušnje lahko dobiš le, tako da začneš voziti sekundarni (ponavadi mamin) avto, ki je že itak popraskan in malo obtolčen (če je pa res), tudi v vsaki avtošoli vam lahko povedo, da je priporočljivo dati mlademu vozniku za vozit takoj, ker drugače se čez par mesecev vse pozabi in potem, ko mu ga končno zaupate, ga razbije na prvem ovinku – čutite ironijo?

2. kako lahko od nas zahtevate, da se vedemo odraslo na enem področju, če pa nas na drugih področjih popolnoma potlačite? Oprostite, ampak jaz v tem ne vidim logike …

P. S. To ne pomeni, da vas ne potrebujemo več, samo da nas razumete in podpirate v stvareh, ki tudi nam kaj pomenijo.

Ne bom rekel, da za to nisem vedel, ker sem, zdaj sem pa tudi preizkusil to na lastni koži. Ta teden, ko sem bil bolan, sem dobil kar nekaj različnih ponudb.

Prijazno sem se zahvalil za njih in razložil, da pač ne morem, ker sem bolan. Toda včeraj že spet ena in ista štorija, samo da me že vsi sprašujejo, če sem že zdrav, da bom lahko naredil to in ono.

C’mon people! Cut me some slack. Ali pa bi moral reč kapitalizem? Žal je tako da kapitalizem ne pozna počitka, vsak, ampak res čisto vsak je zamenljiv.

Ne domišljajte si, da niste. Ker vam lahko takoj dokažejo nasprotno. Tudi naš Dimsy je zamenljiv, sam se bori ko star vrag, da ga ne vrže iz splava. Tudi on bo padel.

Delaj dokler lahko delaš, bohnedi, da si vzameš sekundo počitka, ker ti bo že en drug prevzel delo. Počival boš, ko boš v penziji. Res da zdajle jamram kot, da že imam 10 let delovne dobe.

Samo se tudi znam vživeti v druge občutke in to. Taku je to. Tudi ta sistem bo padel, kot že mnogi pred njim. Potem bo prišel nov in se bomo malo lovili, ampak potem bo vse kot po starem.

Nikoli nisem razumel starejših ljudi, ki so hvalilii čase socializma in velikega vodja Tita. V trgovinah so imeli bel pa črn kruh, ene kumarce, pa konzerve fižola.

Zdaj imamo vsega polno rit, debelimo se ko prašiči in vsega smo naveličani. Zdaj jih razumem. Imeli so veliko več, kot bomo mi kdaj imeli. Imeli so upanje. Ga še mi imamo?

Korporacije ala Tuš, Interspar, Lidl in ostale, najemajo najboljše analitike in psihologe, da bi vdrli v človekovo podzavest in mu vzpodbudili  željo po nečem kar ne rabi. Zmeraj bolj jim uspeva. Z vsakim produktom, ki ga vi kupite pri njih podprete jebeno korporacijo (osnovna živila za preživetje ne štejejo).

Jeben kapitalizem, oprostite, ne morem rečt drugače. Treba je nehat podpirat riti šefov velikih korporacij in spodbujati male kitajčke, da delajo poceni majice in hlače. Kako? Ne kupite vsake butaste malenkosti, ki jo vidite.

Naj vam povem, kaj se mi je zgodilo danes. Ati je prišel v mojo sobo in mi prinesel čudovit koledar za leto 2008. Te malenkosti sem bil res zelo vesel, bolj kot če bi mi prinesel MacBook Air. Pa če verjamete ali ne. To mi je toliko pomenilo zato, ker se je spomnil, da rabim za v sobo nov koledar in mi ga je tudi priskrbel.

Nehajmo se pehati za materialnostjo, pa bomo srečni. Vse kar štejejo so male stvari in male pozornosti, ki jih lahko tekom dneva namenimo drug drugemu.

Ampak to je v bistvu tudi namen. Ko je ta kratek čas mimo, si bomo šli kupit nekaj novega in z vsako novo stvarjo se ta kratek čas še krajša, dokler ga na koncu ne ostane nič. V bistvu ni smešno, ampak patetično kako hrepenimo po nečem, pa sploh ne vemo po čem. Na koncu pa  končamo z nepotrebno novo obleko, mobitelom, …

Po moje hrepenimo po bližini drugega človeka. Ne. Definitivno hrepenimo po bližini druge osebe, toda zmedeni do amena ne vemo kako bi se ji približali, bojimo se, da bomo prizadeti ali, da bomo mi prizadeli njo. Bojimo se, da nas druga oseba ne bo razumela, tako kot bi mi radi. Čeprav hrepenimo po bližini, se je tako bojimo, da je že patetično.

To nam lahko uniči življenja ali pa spremeni v totalno brezčutnega človeka. Ampak, če najdemo to osebo, s katero smo lahko mi, preprosto mi … Se je pa treba boriti zanjo kot samica za svoje mladiče. Ne bo zmeraj lahko, včasih bomo celo točili solze, spet drugič … Ne spustite takšne osebe, preprosto ne, ker če jo, boste naredili največjo napako v svojem življenju.

Trenutno je moje osebno življenje … Vse je super, samo včasih me je strah. Strah neznanega, strah reakcij drugih, zagotavljaš mi, da jim bova skupaj kos. Verjamem ti, saj me takrat postane manj strah in vsakič, ko mi to rečeš pridobim kanček poguma. Mogoče res zgleda to bluzenje patetično, ampak dene pa tako dobro …

Velike korporacije kot so naftne združbe, izdelovalci avtomobilov, poceni hrane, … Stremijo k čim večjemu dobičku. Zakaj mislite, da razni avtomobili na vodo, zrak, vodik, ipd. še niso v proizvodnji? Moje mnenje je, da takoj, ko kateri izmed izumiteljev objavi takšen izum, velike naftne združbe planejo po njem in kupijo patent za ne vem koliko milijonov.

Vedo namreč, da bo nafte nekoč zmanjkalo in da je fajn imeti še kakšen adut v rokavu. Izdelovalci avtomobilov so podobnega mišljenja. Je pa treba priznati, da smo ljudje bolj začeli razmišljati okoli globalnega segrevanja. Kjotski sporazum, povečana proizvodnja hibridnih avtomobilov, …

Nekateri pravijo, da smo začeli ukrepati prepozno, da je konec neizbežen. Že mogoče, da je konec neizbežen, a noben ne pravi v kolikšnem času. Vse temelji le na predvidevanjih. Mogoče nas pa zadane meteor in nas izbriše iz obličja Zemlje, prav tako kot je dinozavre.

Sprijaznimo se ljudje, korporativna iskrenost je nekaj kar mogoče obstaja v korporativnih pravljicah ali pa v idealnem svetu. Ne živimo ne v korporativni pravljici ne v idealnem svetu. Živimo v svetu v katerem smo še zmeraj odvisni od fosilnih goriv, v svetu v katerem so ZDA še zmeraj največji onesnaževalci našega planeta, v svetu katerega vodi skupek najvplivnejših držav in v svetu v katerem imajo nekatere države hrane preveč in jo mečejo stran, medtem, ko milijoni otrok in odraslih drugod strada.

Ob vsem tem se zgrozim in pomislim, da nam ni pomoči, toda potem se spomnem, da obstajajo tudi dobri ljudje, pošteni in pripravljeni pomagati sočloveku. Takrat se zavedam, da je mogoče še kaj upanja za ta Svet …