Jan Ferme

Menu

Category: Bluzenje

Na koncu so pomembne …

… le male stvari. Nič drugega. Nobeni fancy avti, direktorsko mesto, mesečna plača 10k €, … Nič od tega ni tako pomembno kot male stvari, ki nas definirajo. Materialnost je bullshit. Večina ljudi je zasvojena z materialnostjo.

Korporacije ala Tuš, Interspar, Lidl in ostale, najemajo najboljše analitike in psihologe, da bi vdrli v človekovo podzavest in mu vzpodbudili  željo po nečem kar ne rabi. Zmeraj bolj jim uspeva. Z vsakim produktom, ki ga vi kupite pri njih podprete jebeno korporacijo (osnovna živila za preživetje ne štejejo).

Jeben kapitalizem, oprostite, ne morem rečt drugače. Treba je nehat podpirat riti šefov velikih korporacij in spodbujati male kitajčke, da delajo poceni majice in hlače. Kako? Ne kupite vsake butaste malenkosti, ki jo vidite.

Naj vam povem, kaj se mi je zgodilo danes. Ati je prišel v mojo sobo in mi prinesel čudovit koledar za leto 2008. Te malenkosti sem bil res zelo vesel, bolj kot če bi mi prinesel MacBook Air. Pa če verjamete ali ne. To mi je toliko pomenilo zato, ker se je spomnil, da rabim za v sobo nov koledar in mi ga je tudi priskrbel.

Nehajmo se pehati za materialnostjo, pa bomo srečni. Vse kar štejejo so male stvari in male pozornosti, ki jih lahko tekom dneva namenimo drug drugemu.

Cause I, I just need time …

Smešno je kako vsi hrepenimo po nečem, čeprav nimamo točno izoblikovane predstave po čem. Verjetno po nečem, kar bi nas zadovoljilo. Rekli boste, da je to v človeški naravi. Mogoče je res. Ampak zmeraj bolj buta ven, ker v nas butajo razne reklame trgovin, ki nam ponujajo izdelke s katerimi bomo “srečni”. Vsaj kratek čas.

Ampak to je v bistvu tudi namen. Ko je ta kratek čas mimo, si bomo šli kupit nekaj novega in z vsako novo stvarjo se ta kratek čas še krajša, dokler ga na koncu ne ostane nič. V bistvu ni smešno, ampak patetično kako hrepenimo po nečem, pa sploh ne vemo po čem. Na koncu pa  končamo z nepotrebno novo obleko, mobitelom, …

Continue reading “Cause I, I just need time …”

Korporativna iskrenost je utopija

Korporativna iskrenost?! To je čisti oksimoron (besedna igra iz dveh izključujočih se pojmov, npr. neslišen krik (SSKJ)). Kdaj so pa še bile velike korporacijeiskrene z malimi ljudmi? Nikoli in tudi nikoli ne bodo. Preprosto zato, ker če bi bile, bi se odkrila marsikatera nepravilnost v njihovem delovanju in bi se jim dobički tako znižali.

Velike korporacije kot so naftne združbe, izdelovalci avtomobilov, poceni hrane, … Stremijo k čim večjemu dobičku. Zakaj mislite, da razni avtomobili na vodo, zrak, vodik, ipd. še niso v proizvodnji? Moje mnenje je, da takoj, ko kateri izmed izumiteljev objavi takšen izum, velike naftne združbe planejo po njem in kupijo patent za ne vem koliko milijonov.

Vedo namreč, da bo nafte nekoč zmanjkalo in da je fajn imeti še kakšen adut v rokavu. Izdelovalci avtomobilov so podobnega mišljenja. Je pa treba priznati, da smo ljudje bolj začeli razmišljati okoli globalnega segrevanja. Kjotski sporazum, povečana proizvodnja hibridnih avtomobilov, …

Nekateri pravijo, da smo začeli ukrepati prepozno, da je konec neizbežen. Že mogoče, da je konec neizbežen, a noben ne pravi v kolikšnem času. Vse temelji le na predvidevanjih. Mogoče nas pa zadane meteor in nas izbriše iz obličja Zemlje, prav tako kot je dinozavre.

Sprijaznimo se ljudje, korporativna iskrenost je nekaj kar mogoče obstaja v korporativnih pravljicah ali pa v idealnem svetu. Ne živimo ne v korporativni pravljici ne v idealnem svetu. Živimo v svetu v katerem smo še zmeraj odvisni od fosilnih goriv, v svetu v katerem so ZDA še zmeraj največji onesnaževalci našega planeta, v svetu katerega vodi skupek najvplivnejših držav in v svetu v katerem imajo nekatere države hrane preveč in jo mečejo stran, medtem, ko milijoni otrok in odraslih drugod strada.

Ob vsem tem se zgrozim in pomislim, da nam ni pomoči, toda potem se spomnem, da obstajajo tudi dobri ljudje, pošteni in pripravljeni pomagati sočloveku. Takrat se zavedam, da je mogoče še kaj upanja za ta Svet …

Specializacija v eno smer ali dve

Zdaj, ko sem na faksu, na katerem je pretežno poudarek na grafiki, tisku, fotografiji, … Se sprašujem v katero smer se naj specializiram. Oblikujem dizajne za spletne strani, reklamne letake, ovitke za cdje, … Prav tako tudi zelo rad fotografiram.

Res pa je, da sem več za računalnikom kot za fotoaparatom. Rad bi se naučil kakšno novo fotografsko tehniko, rad bi imel kakšen nov objektiv, ampak potem na koncu ugotovim, da ni časa in ni denarja. Pri dizajnu se že nekaj časa spravljam, da se bom naučil program Adobe Illustrator. No, še kar mi ni uspelo, ker mi delo in faks požreta preveč časa.

Sem takšne vrste človek, ki bi rad uspel v tem kar rad dela, torej v dizajniranju ali fotografiranju. Dizajnirati sem začel “mlad”, pri mojih 15 letih. Ampak vsi vemo kakšne so stvari od začetka, zato sem takrat nekaj časa imel odmor (beri: eno leto). V srednji šoli sem pa spet začel bolj intenzivno dizajnirati, na koncu tretjega letnika oz. četrtega letnika sem celo prenovil celotno spletno stran moje bivše srednje šole.

Bolj kot ne se skoz iščem. Verjamem, da se nas večina skoz išče. Ampak jaz imam mojo moralno podporo in to je moja Maja. Brez nje bi zagotovo zabluzil v kakšnem drugem letniku. Tako pa mi je uspelo iti naprej, dobivati nove navdihe, začeti nove projekte.

Kaj pa vas žene naprej?

Pehanje za materialnostjo

Ste se kdaj vprašali zakaj v tem sodobnem svetu tako stremimo k materialnim dobrinam? Preprosto zato, ker mislimo, da nas bodo osrečile. Zato si grabimo več in več, želimo zaslužiti več, ker moramo imeti vse, kar si naše srce poželi. Pa je to res nujno potrebno?

Sploh v času praznikov, torej v decembrskem času, je največ pehanja za materialnimi dobrinami, ki naj bi osrečile naše bližnje. Saj bohnedaj, da jim ne bi kupili nekaj za darilo, ker bi to pomenilo, da jih nimamo več radi. Takšna je danes tipična potrošniška logika.

Vse trgovine ti iz reklamnih letakov butajo, da če ne kupiš taužntpecto daril za vsakega, ki ga imaš rad, ti bo to on zameril, do konca življenja. Včasih pa kupujemo gruče daril za tiste, ki jih imamo radi, zato ker ne najdemo časa za njih in upamo, da se jim bomo tako odkupili.

Ampak vse kar hočemo s tem narediti je, zapolniti svojo notranjo praznino in obdržati svojo masko. Lahko bi postavilli teorijo, tisti ki kupi več daril je bolj duhovno prazen, tisti ki kupi veliko dragih daril ima preveč denarja in je še bolj duhovno prazen in osamljen.

Zakaj ne bi letos vsi našim dragim, kupili samo kakšno malenkost in jim povedali, da jih imamo radi in da nam veliko pomenijo? Bilo bi veliko bolj koristno kot pa darila, ki bodo prinesla trenutno zadovoljstvo, čez dva dni bodo pa odložena obležala na polici …

Zakaj bom volil Tűrka. Že drugič.

Naslednja objava je samo moje razmišljanje, z njim nobenega ne nagovarjam koga naj voli.

Volilni molk se začne šele v soboto 10. 11. 2007, do takrat pa lahko v vseh medijih (tudi blog je medij) javno razglabljamo zakaj se nam zdi kateri od predsedniških kandidatov boljši/slabši.

Tako pridemo do naslova moje objave: “Zakaj bom volil Tűrka. Že drugič.”. Seveda bi se vsak najprej vprašal zakaj sem ga volil že prvič, a bom to odgovoril v sklopu odgovora “drugič”.

Continue reading “Zakaj bom volil Tűrka. Že drugič.”