Je južni otok je! Daleč v neznanem morju je pika na obzorju. Je lisa iz meglè. Med svitom in temo iz bele vode vzhaja. In neizmerno traja. In v hipu gre na dno. In morje od slasti je težko in pijano. In sol zatiska rano. In slutnja, da ga ni. Da so na temnem dnu samo zasute školjke in veje grenke oljke in zibanje mahu. A voda se odpre in močna zvezda vzide in nova ladja pride in južni otok je! (Kajetan...

KAM? Ko brez miru okrog divjam, prijatlji prašajo me, kam? Prašájte raj’ oblak nebá, prašájte raji val morjá, kadar mogočni gospodar drvi jih semtertje vihar. Oblak ne ve, in val ne kam, - kam nese me obup, ne znam. Samo to znam, samo to vem, de pred obličje nje ne smem, in de ni mesta vrh zemljé, kjer bi pozabil to gorje! (France Prešeren)

Vsak človek izraža svoja čustva na svoj način. Nekateri se vržejo v delo, drugi sedejo v avto in malo norijo po cestah, tretji dajo glasbo zelo na glas in nekateri pišemo poezijo. Zanimivo, ko gledam za nazaj kaj vse sem že napisal. Nekateri mi očitajo, da ne znam postavljati vejic in velikih začetnic v pesmih. Hm, … To niti ni pomembno, ker smo v dobi svobodne poezije. Iz vidika pesnika bi vam...

zapuščam te, si mi rekla. mislim si, ostala boš sama. zapomni si, proti jutru je najhladneje. (Jan Ferme, 6.6.2007)

Pridem, če se v tvojem pogledu ne izgubim. Pridem, če me z dotikom rešiš ti. Pridem, zato sladko zaspi. (Jan Ferme, 24. 4. 2007)

zakaj vsi hrepenimo po nedosegljivem, po tistem edinem, česar ne moremo doseči. in če bi tisto dosegli ne bi bilo nič več nedosegljivo … postalo bi majhno, prhko v prah ovito. ali si res želimo doseči nedosegljivo? (Jan Ferme, 31. 12. 2006)

kaj pa če umrem nocoj? kdo me bo pogrešal? morda siva cesta, po kateri sem hodil? morda neznanec, kateremu sem se nasmehnil? morda roža, katero sem zalival? kaj pa, če me ne bo nihče pogrešal? (Jan Ferme, 16. 12. 2006)

Ljubil bi te, nežno. Poljubljal bi te, nežno. Stisnil bi te, nežno. Te slačil, nežno. Zadovoljil, strastno. Na koncu, ti strl srce, … (Jan Ferme, 29. 11. 2006)

Lahkosti ni. Ostaja samo teža na naših ramenih. Teža naših odločitev, jutrišnjih skrbi, neodložljiva teža. Poleti z mano porečeš. Teža me duši k tlom. Ne zmorem, zasopečem. Takrat z ramen odpade teža, da lahko poletim s tabo. (Jan Ferme, 2. 3. 2007)

Ne bom nakladal o kulturnem prazniku, ker to lahko povsod preberete. Raje vam poklanjam tole pesem, ker mi je res dobra. Nima pa vsebina nobene veze z mano, ker trenutno ne psihiram čisto nič. KAM? Ko brez miru okrog divjam, prijatlji prašajo me, kam? Prašájte raj’ oblak nebá, prašájte raji val morjá, kadar mogočni gospodar drvi jih semtertje vihar. Oblak ne ve, in val ne kam, - kam nese me...